Avtorica: dr. Dušana Findeisen
Če ste učitelj/-ica, so morda med vašimi učenci tudi takšni, ki imajo disleksijo in zato je dobro vedeti, kaj disleksija je in kako se kaže pri različnih učencih.
Disleksija je lahko prirojena ali pridobljena, npr. kot posledica možganske operacije. Ko nekdo odraste, to še ne pomeni, da disleksija, ki jo najpogosteje ugotavljamo pri otrocih, izgine. Razlog je preprost: disleksija ni bolezen! Lahko rečemo: enkrat dislektik, zmeraj dislektik!
Učenci z disleksijo vas ne morejo pozorno poslušati, saj imajo težave s koncentracijo. Morda ne razumejo vaših navodil ali jih ne preberejo do konca in tako ne razumejo, kaj od njih pričakujete. Imajo slab delovni spomin, kar pomeni, da si lahko zapomnijo le dve navodili v zaporedju, tretjega pa ne pomnijo več. Zato bodite pri podajanju navodil jasni, uporabljajte primere in preverite, ali so vaši učenci navodila razumeli. Četudi se dogaja, da osebe z disleksijo nekateri označijo za zmedene ali celo neumne, pa disleksija ni v nikakršni korelaciji z inteligenco. Disleksija je zgolj drugačen način dojemanja sveta, odnosov, procesov itd.
Disleksija pomeni, da ima nekdo na razpolago dva jezika: naravni jezik in nevrološki jezik, zaradi česar se učenci z disleksijo učijo na zelo različne načine
. Učenci z disleksijo so najpogosteje bolj inteligentni od povprečja, vendar imajo nekatere težave, s katerimi se morajo spoprijeti in zato potrebujejo vašo pomoč.
Dolgo so disleksijo pojmovali predvsem kot grozd posebnih učnih težav, ko učenci ne morejo brati in ne morejo pisati brez napak v črkovanju (disleksija in disgrafija). Lahko so neurejeni (dispraksija). Morda imajo težave z razumevanjem abstraktnih števil in razmerij (diskalkulija) itd.
Morda se boste vprašali: “So se učenci z disleksijo sploh zmožni učiti?” Vsekakor! Toda ne na način, ki ga vi pričakujete. “Če se učenci z disleksijo ne morejo učiti, potem je dobro, da vi spremenite svoj način poučevanja!” (Ana Krajnc, 2018)
Branje in pisanje sta razmeroma počasni in linearni dejavnosti. Poleg tega vse šolanje temelji na linearnem poučevanju, razmišljanju in učenju. Od učiteljev in učencev se zahteva, da napredujejo korak za korakom, od znanega k neznanemu, od lažjega k bolj zapletenemu, od začetka besedila do njegovega konca. Upoštevati je treba zaporedje vsega, a kaj, ko se učenci z disleksijo učijo celostno. Hitro sklepajo, pridejo do pravilnih rezultatov in rešitev, pri čemer pa bi vam težko povedali zaporedje korakov na poti do njih. Preprosto vedo, kaj narediti, pogosto so tudi hitrejši. Njihovo mišljenje je ustvarjalno. Nevrološki sistem učencev z disleksijo pa ni prilagojen linearnemu učenju.
Zanje je težko, da bi ga spreminjali v linearno, ki ga večina razume in pričakuje. V času šolanja so jih morda karali in označili za lene, četudi so noč za nočjo skrivaj preživljali v učenju in se trudili, da bi nekaj razumeli navkljub slabemu delovnemu spominu, navkljub mislim, ki so jim bežale na vse strani.
Vsi vemo, da morajo dobri učitelji odkrivati inovativne poti v podporo branju, pisanju, črkovanju, razumevanju, pomnjenju svojih učencev. Inovativne poti morajo učitelji iskati zato, da nekaterim učencem z disleksijo omogočijo premikanje med poukom, da jim omogočijo glasbo in šume, ki jih morda ti potrebujejo, da se lahko osredotočijo na učenje. Zapomnite si, da ima vsak študent svoj grozd težav in svoj grozd prednosti in prav je, da te posebnosti odkrijete in izboljšate svoje poučevanje.
Disleksija pomeni, da fonološka predelava tega, kar vsak posamezen učenec/študent sliši, ni dovolj dobra, to pa vodi v slabo razumevanje besed, slabo branje in težave s črkovanjem.
Zaradi disleksije imajo učenci težave z razumevanjem pisnega ali ustnega besedila. Zaradi disleksije ne zaznajo ikon na zaslonu itd. S težavo berejo, se učijo, težave imajo s socialno izključenostjo, nizko samozavestjo. Niso dovolj pogumni, ker si ne zaupajo in imajo slabšo samopodobo.
Preberite članek, v katerem boste spoznali, katere prednosti imajo pri učenju učenci z disleksijo.