Pojav skotopičnega sindroma je
odkrila ameriška psihologinja Helen Irlen pri delu z otroki z disleksijo. Precej ljudi ima učne težave zaradi težav pri branju, saj natisnjene strani ne vidijo tako, kot jo vidijo uspešni bralci. Pri percepciji nekaterih barv od celotnega svetlobnega spektra imajo nevrološke težave.
Pregledi pri okulistu v takih primerih potrdijo, da je z očmi vse v redu.
Motnja nastane zaradi predelave vidne percepcije v živčevju. Ta primanjkljaj v vidni percepciji je Helen Irlen poimenovala
Sindrom skotopične občutljivosti (scotopic sensibility sindrom, SSS) ali, kot smo ga pozneje na kratko poimenovali,
skotopični sindrom.
Fizioloških ali nevroloških razlag za pojav še ni. Zato pa ima pojav kopico značilnih simptomov. Helen Irlen trdi, da
imamo opravka s spreminjanjem percepcije svetlobnega spektra (Irlen, 1991).
Percepcija svetlobe je pri osebi s skotopičnim sindromom modificirana. Izpade ena ali več barv svetlobnega spektra. Medtem ko naj bi imeli črna in bela barva, da ju dobro vidimo, spekter vseh barv, pri osebah s skotopičnim sindromom izpade percepcija ene ali več barv barvnega spektra. Lahko je to oranžna, modra, rdeča, lila ali rumena barva. Zato oseba s skotopičnim sindromom
najslabše vidi črne črke na beli podlagi. Črke so popačene, neberljive, bel papir ozadja blešči. Otrok
napenja oči, približuje in oddaljuje glavo od knjige, si mane oči, začne ga boleti glava (čelo ali zadnji predel pri malih možganih), čez nekaj minut
postane zelo utrujen in četudi si želi nadaljevati, mora z branjem prenehati.