Kaj je disleksija

Kazalo

Stara opredelitev disleksije
Kako svet dojemajo osebe z disleksijo
Opredelitev disleksije po Mednarodnem združenju IDA
Prepoznavanje disleksije in težave

Disleksija pomeni drugačnost v dojemanju zunanjega sveta in odzivanju nanj in nima nič opraviti z inteligentnostjo. Imamo jo lahko od rojstva (drobna lezija v možganih, ki nastane pri porodu), lahko teče iz roda v rod (primarna ali endogena disleksija) ali jo pridobimo po poškodbi glave (sekundarna disleksija).

Beseda disleksija izhaja iz grščine. Njen dobesedni prevod pomeni: »dys« = težava »lexis« = beseda, torej težave z besedami.

Stara opredelitev disleksije

Priznana stara opredelitev disleksije (ene od posebnih učnih drugačnosti) je osredotočena zgolj na možne težave z branjem, razumevanjem, pisanjem, črkovanjem itd., in ne opozarja na to, da disleksija ohranja ustvarjalno mišljenje, kakršnega smo do vstopa v šolo imeli prav vsi. Pri osebah z disleksijo se ta zmožnost ohrani skozi celo življenje, če le ne doživljajo prevelikega nerazumevanja okolja, prevelikega družbenega pritiska.

Na Inštitutu za disleksijo smo prepričani, da stara odpredelitev disleksije, ki upošteva zgolj pomanjkljivosti, ki jih razkrije šolanje, ni več uporabna. Raziskave nas v tem prepričanju podpirajo, saj so namreč izboljšale vedenje o tem, kako se učimo, kakšne osebne poti pri tem ubiramo in prav lahko se zgodi, da v prihodnosti disleksije ne bomo več omenjali. Za zdaj temu še ni tako.

Kako svet dojemajo osebe z disleksijo

Osebe z disleksijo svet dojemajo kompleksno, ne pa korak za korakom, v zaporedju, kot zahtevajo v šolah. Branje in pisanje sta dve zelo izraziti linearni dejavnosti. Celotno šolanje še zmeraj temelji na linearnem mišljenju, torej korak za korakom, v zaporedju, po predvidenih poteh, po zahtevnostnih stopnjah, medtem ko je mišljenje oseb z disleksijo celostno (udarijo žebljico na glavico), razpršeno (ob glavni misli teče še niz drugih), ustvarjalno.

Živčni sistem šolarjev z disleksijo preprosto ni prilagojen linearnemu šolanju, saj je njihovo mišljenje bogato, a razpršeno in gre v več smeri hkrati. Osebe z disleksijo hitro zagledajo končni odgovor, nikakor pa ne vedo, po kakšni poti so se do odgovora dokopale.

Pri matematični nalogi, denimo, takoj napišejo pravi rezultat, postopka, ki ga šola zahteva, pa ne obvladajo in zlahka jih obsodijo, da so prepisovali. Kljub pravilnim rezultatom, je test negativno ocenjen, čeprav je otrok že po naravi talentiran matematik. Šolar se mora sprijazniti s krivico, ki jo je doživel in moralno obsodbo pred pričami, pred celim razredom, da je prepisoval in tedaj ni čudno, da oseba z disleksijo še dolga leta po tistem, ko je morebiti postala odlična igralka, radijska napovedovalka itd., sanja, da stoji pred množico ljudi in ne more iztisniti glasu iz sebe. Travma je lahko velika.

Danes vemo, da disleksija obstoja. Vemo tudi, kako jo obravnavati. Vemo, da izraz disleksija uporabljamo predvsem v povezavi s posebnimi učnimi težavami, kot jim pravijo. Zaradi teh težav se starši otrok z disleksijo, pa tudi odrasle osebe z disleksijo, oglašajo v svetovalnicah. Talente oseb z disleksijo bi veljalo zgodaj zaznati, jih krepiti, tako v času šolanja kot kasneje v svetu dela, težave pa prepoznati, omiliti in/ali zaobiti (kompenzirati). Kljub vsemu pa stara, minimalna opredelitev disleksije še zmeraj velja.

Opredelitev disleksije po Mednarodnem združenju IDA

Mednarodno združenje za disleksijo (IDA) je leta 1994 podalo svojo preprosto, že drugo opredelitev disleksije po vrsti. Ta je bila v rabi vse do leta 2002.

Disleksija pomeni pomanjkljivo fonološko predelavo, kar vodi v težave z dekodiranjem (razumevanjem) pomena posameznih besed. Od tod izvirajo težave branja, pisanja in črkovanja.

Oseba zamenjuje pozamezne glasovne pare, npr. pik/tik, in jih tako ne razume (ne dekodira njihovega pomena).

Leta 2002 je bila ta opredelitev spremenjena, kakor sledi:

“Disleksija označuje posebne učne težave nevrobiološkega izvora. Zanjo so značilne težave z natančnim, nemotenim prepoznavanjem besed in črkovanjem. Okrnjene so tudi zmožnosti prepoznavanja pomena besed. Te težave izhajajo iz pomanjkljive fonološke (glasovne) komponente jezika osebe z disleksijo.«

Zaradi disleksije torej prihaja do težav z razumevanjem pisnega besedila, do manj branja, do siromašnega besedišča in slabšega usvajanja znanja in spretnosti, pa tudi do izključenosti iz skupnosti, pomanjkanja spoštovanja do samega sebe, manj poguma, slabše samopodobe.

Prepoznavanje disleksije in težave

Disleksijo so strokovnjaki prepoznali predvsem kot skupek posebnih učnih težav: šolar ne more brati in ne more lepo ter pravilno pisati (disleksija v ožjem pomenu besede in disgrafija); morda ne more dobro računati, nima predstave o razmerjih (diskalkulija) itd.

Zaradi disleksije prihaja tudi do drugih težav, ki jih vse poimenujemo s tujkami:

težave z branjem in razumevanjem napisanega (disleksija v ožjem pomeni besede)

težave s pisanjem, prevračanjem črk, spuščanjem črk, z bežečimi črkami, črkovanjem (disgrafija),

težave z računanjem, časovnimi, geografskimi razmerji, tudi s socialnimi (diskalkulija),

težave z vodenjem procesov in razporejanjem predmetov (dispraksija).

Starši včasih obupajo in si mislijo, da je njihov, tako drugačen otrok »neumen«. Pa ni, pogosto je celo nadpovprečno inteligenten, le uči se drugače kot drugi. Se torej lahko česa nauči? Lahko, marsičesa, a po svojih in ne naših poteh.

Nekatere težave lahko omilimo od zunaj, za druge pa včasih in zlagoma oseba z disleksijo sama najde načine, da jih obvlada. Tako otrok, ki je ves čas živel v obupno razmetani sobi (dispraksija), nenadoma pospravi igrače in vzpostavi svoj red, odrasel človek se prisili, da pospravi delovne registratorje (pri tem mu sprva ni lahko), človek, ki se ne orientira v prostoru, najde svoja, njemu lastna oporišča strategije.