Skotopični sindrom je nevrološki problem

Skotopični sindrom je nevrološki problem

prof. dr. Ana Krajnc

Ključno je, da se zavedamo, da v vseh teh primerih ni nobenih težav z očmi, ampak je to percepcijski (nevrološki, funkcijski) problem. Zato osebi ne more pomagati okulist, čeprav mnogi mislijo, da je nekaj narobe z očmi, obiščejo okulista in pri njem iščejo pomoč. Skotopični sindrom imajo lahko osebe z očali ali take, ki sicer zelo dobro vidijo.

Branje, prežeto z ugibanjem in miselnim prizadevanjem, je za osebo zelo naporno. Zato čez krajši čas branja odrine knjigo: »Ne morem več! Sem utrujen(-a). Bolijo me oči.« Mnogi tožijo, da jih začne boleti glava in morajo prenehati. Berejo počasi in še to le krajši čas. Zato pa so lahko še vedno visoko inteligentni, sposobni ljudje.

Ker so pri branju precej odvisni od ugibanja, si pogosto izmislijo neko podobno besedo, ki je v besedilu sploh ni. Ta simptom pogosto sproži v razredu smeh, čez čas pa tudi posmehovanje sošolcev, ker tudi učitelj nalepi otroku neprijetne lastnosti: »Je len, ne pazi, ne sodeluje, se ne potrudi«. V resnici pa je ravno nasprotno: tak otrok se še kako trudi, bolj kot ostali v razredu. Še kako mora biti pozoren, da iz pretrganih črtic na papirju ugiba, kaj tam piše. Kar pogosto se zgodi, da odrasla oseba z disleksijo izjavi, kako ne more pozabiti smeha sošolcev, posmehovanja in ponižanj v razredu, ker je imela težave z branjem. Odleže jim, ko zvedo, da z njimi ni nič narobe, da so preprosto drugačni, da se ta drugačnost imenuje disleksija. »Sedaj vsaj vem, kaj je z menoj. Veliko olajšanje!«

V okviru Forward projekta je zelo uspešen podjetnik na Irskem, sicer oseba z disleksijo, izjavil: »Vsi moji uspehi, vse moje imetje mi v življenju niso nič pomenili, čeprav sem dosegel več kot večina mojih sošolcev, ker so me vedno preganjali težki spomini na ponižanja v šoli. Učitelj me je dal v zadnjo klop, sošolci so se iz mene norčevali, ker sem zelo slabo bral. Imeli so me za neumnega. Sedaj mi je laže, ko ste ugotovili, da ni z menoj nič narobe, le nekatere stvari drugače doživljam in rešujem.« Vsak človek ima področja, kjer je uspešen in spet druga, kjer ni in se jih raje ne loti.

 

Simptom skotopičnega sindroma: izmišljevanje besed pri branju

Eden od simptomov je pogosto nadomeščanje težavnih besed s podobnimi izmišljenimi besedami, v želji, da bi čim bolj tekoče brali. Če oseba s skotopičnim sindromom uspe prebrati prvi zlog, drugega in tretjega pogosto doda po svoje, da bi s tem hitreje brala. S tem se tudi poveča njen napor. Seveda pri tem nastajajo tudi določeni nesmisli in smešni stavki, ki so dobra podlaga za zasmehovanje v razredu. Zato osebe z disleksijo praviloma nočejo brati naglas. Ko berejo potihem, berejo na svoj način in s tem imajo več možnosti, da tekst dojamejo.
 

Raje imajo velike tiskane črke

Navadno jim bel papir zelo blešči, kar jih utruja. Ker vidijo natisnjeni tekst popačeno, ima večina oseb s skotopičnim sindromom najraje velike tiskane črke. S temi tudi najraje pišejo. Laže se jim zdi branje na barvni podlagi in to, da črke niso črne – nekaj, kar bi osebe z običajnim vidom navadno težje brale. Zato za olajšanje pri branju izdajajo nekatere knjige s podlago in tekstom v različnih barvah. Vendar določena kombinacija odgovarja le tistim, ki jim v percepciji barvnega spektra manjka prav ta barva.