Avtorica: prof. dr. Ana Krajnc
Znanje o skotopičnem sindromu bi učiteljem in staršem omogočilo pravilno razumevanje problemov in ustrezno ukrepanje. Zakaj ne bi že na začetku premagali težav pri branju in preprečili psihične travme otroka v razredu. Otrokova predstava o sebi je odvisna od razmer doma in v šoli. Učitelju pa se včasih zdijo težave otroka pri branju brezupne, nepotrebni očitki otroku in staršem ter moralno razvrednotenje sledijo kot odraz učiteljeve nemoči, da bi otroka spremenil.
Obvezno testiranje, da otrok uradno pridobi pravico za dodatno učno pomoč, ne vključuje testiranja za skotopični sindrom. Kako naj na šoli vedo, kaj bo vsebina dodatne učne pomoči?
Novo nastajajoča civilizacija, podprta z novo tehnologijo, ni več toliko verbalna, kot je bila zahodna civilizacija, sloneča na govoru, branju, besedi, tisku. V novi vedno bolj prevladuje likovno izražanje. Kako oseba z disleksijo obvlada bolj likovno (celostno) izražanje kot verbalno, nam govorijo primeri, ko namesto teksta nekdo raje riše stripe, jih upodablja likovno in zmanjša tekst na minimum, na zgolj besedo ali dve. Drugi po mučnem šolanju uspešno študirajo kemijo, formule jim povedo vse.
Ko je deklica z ustreznimi barvnimi folijami zagledala jasen tisk strani, je vzkliknila: »Joj! Kako jasno! Če bi moja učiteljica videla tako, kot sem jaz prej, tudi ne bi znala brati. Sedaj šele vidim, kako stran vidijo drugi.«
Prepozno odkrivanje skotopičnega sidroma pušča učitelja, otroka in starše, da tavajo v temi. Bralnih težav ne razumejo in ne vedo, kako problem rešiti. Posledično nastaja pri otroku velika psihološka škoda, ki ga zaznamuje za vse življenje.