Pogled za osebe
Z DISLEKSIJO

Kaj je potrebno da postanejo osebe z disleksijo uspešne

Avtorica: Dr. Dušana Findeisen


Možgani oseb z disleksijo delujejo drugače


Kako bogat vir so, še danes ne vemo povsem, že dolgo pa vemo, da so nevrološke, čustvene in zaznavne poti oseb z disleksijo izvirne. Osebe z disleksijo lahko zaznajo več podob, več barv, več vonjav in več zvokov kot drugi. Lahko povežejo med seboj povsem raznolike stvari v povsem novo zamisel. Pogosto so inteligentne, ustvarjalne in nadarjene. Njihove posebne zmožnosti se združijo v grozd in postanejo posebej močne. Toda navadno delujejo razpršeno, da bodo lahko uspešne ali zelo uspešne, je treba njihove talente prepoznati, jih krepiti in usmerjati h doseganju ciljev ali jim vsaj omogočiti, da svoje talente odkrivajo in strukturirajo sami.
 

Ne obsojate, bo že, po svoje in ob svojem času

»Zdaj bo pa ta otrok še neumen! Ma … Ma!« Napetost se je stopnjevala. »Pa kako ne razumeš!?« Nisem razumela. Ko sem bila leta kasneje študentka lingvistike na Sorboni in so nam tam razložili, da imajo nekateri posebni jeziki - kot je denimo slovenščina - soglasnik »r«, ki prevzame v zlogu enako oporno funkcijo, kot jo imajo samoglasniki, na katere se pripnejo soglasniki, da dobimo zlog, sem si rekla: »Pa zakaj mi v šoli niso znali razložiti, kaj je zlog in so preprosto pričakovali, da bom doumela, tako kot večina otrok, da sta v besedi mama dva samoglasnika, torej dva zloga.« Pa nisem doumela in ostal mi je grenak spomin na mamino neučakanost in obsodbo, vse do današnjih dni. Tako kot neka deklica ni dojela, kaj je četrtina, pa so ji starši kosali hruško na štiri dele itd. »Pustite jo, da odkrije sama, kaj to je, po svojih poteh in ob svojem času,« je bil moj nasvet. Osebo z disleksijo lahko ustavi v razvoju pritisk socialnega okolja, otroka z disleksijo predvsem pritisk zanj pomembnih odraslih. Včasih je dovolj že ena sama pripomba!
 

Disleksija je ostala njegova spremljevalka vse življenje

Svetovno znanega profesorja andragogike Petra Jarvisa, avtorja številnih knjig, je preganjal občutek, da ne razume. Obsojali so ga, da je nevzgojen in len, da bi lahko, pa noče, on pa je obupno poskušal, se učil vse noči, pod rjuho in z baterijo v roki. Nazadnje je izpadel iz srednje šole, on, ki se je rodil v družino uspešnih intelektualcev, da je bila sramota še večja. In potem ... potem EUREKA! Nekega dne je odkril, kako naj se uči. Našel je svoje poti in prišlo je do eksplozije učenja. Zelo hitro je opravil dodiplomski študij na več fakultetah, znanstvene magisterije različnih smeri, doktorate in postal profesor andragogike, ki so ga vabili na vse konce sveta. Disleksija pa je ostala njegova spremljevalka vse življenje. Nekoč smo ga štirinajst dni gostili v Ljubljani. Čez leto sva se srečala v Bruslju. »Peter, kaj pa ti tukaj? Lepo, da se ne srečujeva samo v Sloveniji.« »To je moja slovenska prijateljica,« me je predstavil, pri tem pa je imel občutek, da me vidi prvič. Ni se mogel spomniti ne imena ne obraza. »Je od takrat minilo leto, dve leti, tri leta,« je tipal. Peter je težave, ki mu jih je zagodla disleksija, obvladoval na svoj način. Razvil je svoje strategije, vprašanja, nikakor ne preveč natančna, da je lahko pridobil podatke. Disleksija pa seveda ni izzvenela, kot upajo nekateri starši. Ne, z disleksijo se družimo do konca življenja. »Skoraj nam postane prijateljica, prijetna navada. Kakor senca nam je …« (G. Moustaki).
 

Moramo vedeti, kaj se nam dogaja in da imamo disleksijo

Moramo vedeti, da imamo disleksijo. Tako odkrijemo, kdo smo, na kaj lahko pri sebi računamo, česa je bolje, da se ne lotimo, kje moramo biti previdni. Tu pa potrebujemo pomoč drugih, da nas občutljivo zrcalijo. Spominjam se enega svojih zadnjih obiskov pri stricu v osrednji Franciji. Takrat je ravno potekal Tour de France in kolesarji so bili navdušujoči. »Le zakaj si ne bi kupila kolesa in odbrzela skozi vasi francoskih Alp?« Nisem imela ne časa ne denarja ter ne opreme in ne telesne pripravljenosti, a kaj bi to! Oseba z disleksijo, ki ne obvladuje zaporedja, težko premeri, koliko časa bo potrebovala, kako naporno bo, kako daleč je nekaj, vse dokler si ne nabere resničnih izkušenj. Nihče me ni mogel odvrniti od vratolomnega načrta. Nazadnje sem izjavila: »No, saj, če bi bilo preveč težko, bi pa v Sežani dala kolo na vlak.« Razdaljo med Sežano in Ljubljano sem si predstavljala in ko sem jo primerjala s preostalo razdaljo med posameznimi kraji, mi je vendarle postalo jasno, da svojega Tour de France pač ne bom mogla izvesti. Če bi že takrat vedela, da imam disleksijo in kaj se pri disleksiji lahko dogaja, bi bila previdnejša. Oseba z disleksijo potrebuje zrcaljenje, da laže ugotovi, kaj je obvladljivo in kaj ne, pa tudi o tem, kaj je disleksija, mora biti obveščena. Ima vrline, da lahko postane uspešna, a treba jih je malo spraviti v red. Starši pri tem lahko odigrajo izjemno vlogo.
 

PREBERI ŠE