Dragi starši, stari starši in učitelji,

le kdo je ne pozna − srčne pisateljice Anje Štefan, letošnje nagrajenke Prešernovega sklada za ustvarjalnost? Zagotovo se prav v vsakem domu najde najmanj ena njena knjiga, ki jo morda še vedno prebirate svojim otrokom.

Tudi Anja ima disleksijo. Pravi, da je morda prav ta prispevala k njeni ustvarjalni poti, predvsem k pripovedovanju. Pravi, da je med tistimi, ki jim je branje steklo počasi in s težavo, si pa zato zelo dobro zapomni, kaj prebere in v spominu lahko zadrži mnoge zgodbe. In odlično zna stkati svoje, nove. Svet besed je zanjo njeno najljubše zatočišče in ji prinaša varnost in trdnost. Anja ima štiri otroke, dva od njih imata disleksijo.

Z Anjo Štefan se bomo pogovarjali o doživljanju njene disleksije, disleksije njenih otrok ter o pomembnosti in pomenu pripovedovanja in branja za razvijanje naših misli, čustev in urjenje jezika. Vse to je pomembno, da lahko lažje izražamo svoje misli in se lažje sporazumevamo.

»Biti doma v svojem jeziku – v tem je velika svoboda in velika moč. Vredno je iskati pot do njiju,« pravi.

Pogovor bosta vodili dr. Dušana Findeisen, so-ustanoviteljica Slovenske univerze za tretje življenjsko obdobje in Inštituta za disleksijo, ter Petra Bališ, vodja Inštituta za disleksijo.

Udeleženci boste lahko Anji zastavljali vprašanja pisno, v razdelku za klepet.

Ponosni smo, da je spletni pogovor nastal v sodelovanju s Festivalom za otroke in mlade BOBRI, ki se je pričel 23. marca in bo trajal vse do 9. aprila.

PROGRAM BOBROV

Letošnja tema festivala je pripovedovanje, ki ima v pedagoškem procesu zelo pomemben vpliv na otrokov razvoj in socializacijo. Sposobnost ubesedovanja izmišljene zgodbe ali lastne izkušnje in povezovanja informacij v zaključeno smiselno celoto je pomembna veščina za človekovo uspešno delovanje in komuniciranje v zasebnem in profesionalnem okolju. Sistematično razvijanje pripovedovalskih veščin v vzgojnem in učnem procesu dokazano pomembno vpliva na razvoj bralne pismenosti otrok in jim olajša pot do samostojnega branja. Otroci so lahko odlični pripovedovalci, pripovedovalska forma pa izhodišče za navdihujočo ustvarjalno igro, če ji pri skupnem delu le namenimo dovolj prostora in pozornosti.

»Pripovedovanje je dajanje. Pomemben je tisti, ki pripoveduje, pomemben je tisti, ki posluša in pomembna je zgodba, ki se plete med njima.” Natanko tako! Ni pripovedi brez tistega, ki daje, brez tistega, ki prejema, ni pripovedi brez tkanja odnosa med pripovedovalcem in poslušalcem.

Pripovedovanja se učimo, tako kot vsega drugega, korak za korakom. Morda veste, morda  tudi ne, da so otroci, mladi ali odrasli z disleksijo pogosto izjemni pripovedovalci ali  pripovedovalke. Tako kot Gabriel García Márquez v Sto let samote tudi pripovedovalci mislijo v  podobah, pripovedujejo v podobah, poročajo v podobah, pa naj jih izrazijo v besedi, risbi, z glasbo, gibom ali kako drugače. Podobe dajejo doživljanju in razumevanju prosto pot sredi današnjega hitrega, utripajočega in razdrobljenega sveta. Nekatere osebe z disleksijo znajo drobce izjemno spretno in zanimivo sestaviti v celoto in jih stkati v pripovedni niz podob.

Za doživljanje, učenje in pomnjenje so zgodbe pomembne. O tem in vsem drugem se bomo pogovarjali s pisateljico Anjo Štefan. Do takrat pa, kako že pravi: »Le pogumno, le za mano, kmalu bomo našli hrano, ne le hrano, boljši svet, kjer nam lažje bo živet«. Obljuba je lepa. Prisluhnimo jim!